Nekoč pod zemljo v Postojnski jami
živeli so prijazni zmaji.
In ko so se odselili,
V naglici so jajček pozabili.

Minilo je že mnogo let
Zmajček si želi na svet.
V trudu da se izvali,
Se v jamsko reko skotali.

Odplavi reka jajček ven na plan,
Iz jajčka zmajček kuka v beli dan.
Napne oči kolikor more,
Lepot sveta načudit se ne more.

Potujoč tako pripluje do Ljubljane
In vzklikne: »To pravi kraj je zame«.
Ob vzkliku še veselo skoči,
Da pod njim lupina poči.

Zmajček celo kožo zmoči,
Plavati ne zna in solze toči.
A vendar se ne utopi,
V pomoč nekdo mu roko pomoli.

Kot bi rekel en, dve, tri,
zmajček krila si suši.
Na mostu Šuštarskem sedi,
Ko zasliši : »Hi, hi, hi.«

»Le kdo se mi smeji?«, zavpije
in užaljen se ozre.
»Smejat nesreči tuji se ne sme!«,
to rekoč nekoga uzre.

»Kdo si ti in zakaj se Smeješ mi ?«

Sem grajski slaščičar
Mi Sladki Zmajček je ime.
Roko sem ti podal
in iz vode rešil te.

Se zmajček mu zahvali,
hti in joče na njegovi rami,.
Potoži mu, da nikogar nima,
in vpraša ga : »A bi hotel sina?«

Ga stisne k sebi Sladki Zmajček
In popelje na Ljubljanski Grad.
Sta z ženo zmajčka posvojila,
Srečna, da končno sina sta dobila.

Še danes gori na Ljubljanskem Gradu,
Živijo srečno vsi trije.
In za konec še povejmo,
Da dala zmajčku Jurček sta ime.

Tako otroci, zmajček ima dom in ime.
Naslednjič , ko se z Jurčkom dobimo
Se v novi prigodi z njim poveselimo.
Spoznaval bo Jurček skrivnosti Stare Ljubljane
In pridne otroke on s sabo rad vzame.

Zato zamižimo
In nežno zaspimo
Da ta noč hitro
in mirno bo mimo.